Kako napisati pesem? Kako jo govorno interpretirati?

Pri mladih bralcih se vedno pojavi dilema, kako brati – če sploh brati – poezijo. Pesniška besedila mladega bralca ne pritegnejo, ga ne nagovarjajo, ga ne vznemirjajo … Torej kako brati pesem?

Mlade bralce je treba vzgajati za interpretativno branje leposlovja, treba jim je pokazati in dokazati, da verzi ne ostajajo sami sebi namen, tudi če se jim zdijo globoki kot ocean in nesmiselni kot žalostni klovn. Cilj je bralni užitek. Komunikacijski model branja poezije se vzpostavlja v šoli.  Učenec se nauči komunicirati z verzi in besedami, da jih občuti, da v njih sliši izpoved, da v njih vidi obliko, da v njih začuti ritem, da v njih spozna sebe in svet okoli sebe … Odkrije lepoto besede … Odkrije čar in zapletenost metafor … Odkrije milino, ostrost in norčavost pesniških figur. Učenci z zanimanjem sledijo, saj ugotovijo, da so po duši »majhni pesniki«. Rime kar stresajo z rokava, nevede poosebljajo naravo in svoja občutenja, najbolj pa jih preseneti, koliko besed in nenavadnih besed se skriva v njihovi besedni zakladnici.

Interpretativno branje je proces, ki ga v šoli razvijamo, vodimo, dopuščamo odstopanja, tudi beg od besedila, včasih improvizacijo, največ poudarka pa dajem/-o na občutenje izvirnega besedila. Zato je najpomembneje, kako učitelj bere – interpretira pesem; tj. vzneseno, z veliko mero spoštljivosti do verza in ritmičnosti ter sporočilne vrednosti z ustrezno barvo glasu in jakostjo ter predvsem z mimičnostjo zatrepeta mil ali zabaven zvok. Učenci potihnejo, otrpnejo – brez šale – z velikimi očmi mi zaploskajo. Kar seveda ni moj namen! Ampak tako se počutijo po interpretativnem branju. To pa je moj namen! Ves čas koketiram s publiko in jo nagovarjam, tudi z gibi, predvsem pa z občutljivostjo glasu, ki pritiče vsebini.

Učenci so v zadregi ob glasnem branju – nekateri pa sploh ne … Morajo začutiti milino in pomembnost svojega glasu. To je dar! Vedno jih opozarjam, da se naj igrajo s svojim glasom. To celo zahtevam! Le tako preizkušajo svoje glasovne meje, preizkusijo svoj govorni aparat, ki ga morajo uriti, kot urijo nožne mišice ali …

Poezija je zelo odmaknjena učencem. Nič narobe! Zato jo beremo v šoli, zato jo poslušajo v šoli, zato jo slišijo v šoli, zato odkrivajo njeno eleganco, zato se preizkušajo v igrivosti, hudomušnosti besed, občutijo lirski zven, zaznajo nekaj svežega, neobičajnega … Pri govorni interpretaciji, ki je glasna in zvočna, ki zveni in odzvanja v mladih ušesih, je zato še kako pomemben pesemski značaj. Značaj, s katerim se ponaša prav vsaka pesem.

V letošnjem letu so učenci ponovno sodelovali na pesniškem natečaju Ela – Mali Pranger na temo pobeg. V njihovih pesmih se prepleta pravljičnost s sanjami in s strahovi. V pesmi lahko ubežijo skrbem, med verzi se lahko skrijejo pred pošastmi in v globini pesniškega nesmisla ali humorja se lahko zatečejo vase, v varen in miren svet.

Na temo so ustvarjale avtorice Tisa Breznik, Karolina Jovanović, Aina Meglič, Mia Praznik in Zoya Nina Lorbek.

Pesniške umetnine smo posredovali komisiji in še čakamo na rezultat.

Lahko pa jim prisluhnete na spodnji povezavi, kjer najdete zvočne posnetke.

Berejo avtorice besedil.

Aina Meglič
Zoya Nina Lorbek
Tisa Breznik
Mia Praznik
Karolina Jovanović

Osmošolka Briana Lubej je sodelovala na literarnem natečaju, ki so ga razpisale Terme Snovik na temo najlepši trenutek. Pesem lahko preberete v nadaljevanju.

Za trenutek živim

V življenju pride čas,

ko se zaveš,

da v šolski klopi ni vedno dolgčas,

čeprav na glas ne poveš,

vtisneš spomin po tiho – najlepši obraz

in to je večen okras.

Za ene je lep trenutek –

oblije te vesel občutek,

ko sošolec šalo pove,

ko se sošolka izpove,

ko učitelj prost dan napove.

Drugim pomeni največ to,

da vsak dan v šoli skupaj smo –

si pomagamo,

skupaj zmagamo,

verze zlagamo

ali ocenjevanje prelagamo.

Vsak učitelj o nas prav zares veliko pove!

Da sodelujemo,

se ne obremenjujemo,

ovire zagnani premagujemo,

nikoli ne moledujemo,

včasih pa umetnine izdelujemo.

Prav posebni so trenutki volje slabe,

prav zdaj zaradi karanten so to navade.

Preutrujeni od vsega –

med nami je prava zmeda!

In ko kdo reče kakšno traparijo,

ali naredi še hujšo packarijo,

učiteljica prinese sladkarijo,

da se čustva pomirijo.

A večina se strinja s tem,

da ekskurzija zmaga v vsem.

Takrat je mega zabavno,

zelo dejavno,

zelo enostavno,

zelo zaznavno …

Ko smo skupaj – to je glavno!

Zdaj vem,

da najlepši trenutek ni dan,

ko si zagnan in predan;

o njem tudi ne sanjam,

se mu ne klanjam;

si ga tudi ne želim –

ampak ga z gorečnostjo živim!

Briana Lubej

Petra Trstenjak, mentorica

Dostopnost
Better Tag Cloud