Zimski popoldnevi in večeri se nam pogosto zdijo predolgi. Zato smo se z učenci 7.a odločili, da si vsaj enega izmed njih popestrimo. Dogovorili smo se za večerno drsanje na drsališču pred gradom v Račah. Že ves dan so bili neučakani in so komaj čakali, da bo ura toliko, da se srečajo s prijatelji izven šole. Z njimi so bili tudi starši, ki pa tokrat niso zbrali dovolj poguma za drsanje. Ob druženju s prijatelji, tudi kakšnim padcem, iskrenim smehom ter praznično okrašenim grajskim dvoriščem s številnimi lučkami, božično glasbo in toplim čajem so pozabili na vse obveznosti, ki jih še čakajo v tednu pred počitnicami. Učenci so sklenili, da kmalu spet ponovijo čarobnost tega večera.
“Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.”
(Iz: Kosovel, Pesmi, 1927)
Kulturno društvo Vilenica je razpisalo pesniški natečaj na temo Srečko Kosovel, na katerega so se prijavile sedmošolke, mlade nadebudne ustvarjalke, Eva Repolusk, Vanesa Uyen Koštomaj, Lucija Šabeder, Nika Šabeder, Pika Mlaj, Larisa Kaloh in Lina Franc.
Prebirale so pesmi Srečka Kosovela, se seznanile z njegovimi občutki in doživljanjem sveta, ki je bil prežet z narodno in s krajinsko senzibilnostjo, a hkrati z revolucionarno družbeno kritično besedo.
Mlade pesnice so se osredotočile na Kosovelov konstruktivizem, ki jim je predstavljal izhodišče pisanja svojih konstruktivističnih pesmi.
Njegova družbeno kritična poezija je vzklila tudi v verzih naših pesnic, ki so kritično gradile konse kot arhitekturno poezijo, izhajajoče iz današnjega časa, prostora in moralno-etičnih stisk.
Med vsemi pesmimi slovenskih osnovnih šol, ki so prispele na natečaj, je komisija nagradila tudi pesem naše učenkeEve Repolusk z naslovom Kons.MOBI.
Vsaka se je v svojem konstruktu osredotočila na teme, ki predstavljajo brezbrižen družbeni odnos do sveta, kot so voda, odpadki, zasloni, mobilniki, pohlep … nekatere pesmi pa so se rodile iz njihovega izkušenjskega sveta, strahov, dilem, želja, in so lirizirane podobe današnje mladine in njenih osebnih stisk.
Vsem ustvarjalkam čestitam za pesniško vnemo, poglobljeno razmišljanje in gradnjo pesmi v pesmih z večno tematiko in družbeno angažiranostjo. Prav vse pesmi vzpostavljajo dialog z bralcem.
Zato, dragi bralec, želimo, da jih prebereš.
Čisto vsa posredovana pesniška dela bodo objavljena v letnem zborniku Mlade Vilenice, z izzidom v februarju 2024.
Petra Trstenjak
NAGRAJENA PESEM
EVA REPOLUSK
Kons. MOBI
Svetli zasloni.
Tipkanje.
MOBIUČENCI.
Z mobijem v trgovini,
na ulici,
na dvorišču,
na obisku,
v gostilni …
VAMPIRSKE OČI.
Pohabljeni prsti.
Zaprta komunikacija.
Vibriranje v levem žepu.
Vibriranje v desnem žepu.
Svet, v katerem si ujet.
Koncentracija = 0
Šumenje v glavi.
Kaj učiteljica že pravi?
Misli švigajo.
Snepanje,
SMS-anje,
skajpanje,
ČETANJE!
Snepanje,
SMS-anje,
skajpanje,
ČETANJE!
Samo to mi gre po glavi.
0 ne poslušam,
0 ne naredim.
PREKLET SEM.
LINA FRANC
Kons. ZASLON
Lajf pred zaslonom.
Lajf v zaslonu.
Mobi = @
@ = moč
SAME LAŽI.
Mobi >> prijatelj
Prijatelj gre mimo mene.
Napiši.
Lajkaj.
Fotkaj.
Pošlji.
Ne pozabi na
Lajkam.
Fotkam.
Pošljem.
Prijatelje izgubim;
v virtualnem svetu pa dobim.
Buljim v zaslon.
Objavim fotko.
Objavim story.
Prepovedano. Ups.
Ne morem izbrisati.
SRAM ME JE.
LARISA KALOH
Kons. TREMA
LARISA!
OJOJ, moje ime.
Zelena tabla.
Švigajoči pogledi.
Moj trebuh.
Mrzlica.
Znoj.
Komaj izdavim.
TEMA.
Vročina.
Tresenje.
Kot bilka na vodi.
Pogrezam se vase.
Požirajo me vpijajoči pogledi.
Premalo kisika.
Moja duša je bleda.
Neopazno me glodajo.
Učitelj = gromozanski golazni.
Jaz v tišini.
TIŠINA.
Tišino prekine učiteljev glas.
Bim, bam, bom – glasan kot cerkveni zvon.
Ena s klicajem!
V sekundi zruši se mi svet,
v srečo odet.
Trema².
PIKA MLAJ
Kons. Odpadki
Megla se viša …
Grabimo po maskah kot po €.
V zraku strupi.
VSE JE STRUPENO.
OKOLJU ŠKODLJIVO.
ČLOVEKU NEVARNO.
Vulkani bruhajo.
Ledeniki se talijo.
Obale poplavljajo supervalovi.
Kopno poplavljeno.
RDEČI ALARM.
Zemlja zakrpana.
Z obliži.
Izpod obliža krvavi.
Povsod je KRI.
Človek ves krvav.
Kopa se v mlaki krvi.
Brez skrbi.
POVSOD ODPADKI.
Sonce v megli.
Svet v meglo.
OMG
LUCIJA ŠABEDER
Kons. Svet
Nezreli ljudje.
Vse je odvisno od peščice ljudi.
Gospod sosed, kam se vam tako mudi?
Videla sem – v gozd ste odvrgli smeti.
Gospa – zakaj otrok joče?
Videla sem – krof hoče.
Gospod profesor – zakaj se o vojnah učimo?
Videla sem – tudi mi že v takem svetu živimo.
Cel svet je NAROBE.
NI REŠITVE.
Otrok sprašuje …
Tišina …
KRIK.
POK.
JOK.
Svet se znova rodi.
Le peščica preživi.
Kons. Pohlep
Pohlep velikih
pohabi majhne.
Človek = lakomnež
Lakomnež = €
Privatizacija.
€ = MOČ
MOČ = €
Cene segajo v nebo.
Z neba pa se spušča megla.
SLEPCI.
Gazimo v megli.
Stegujemo roke.
Greš na kavo?
PREDRAGO.
Žalostni ljudje
se zapirajo v domove.
NIKA ŠABEDER
Kons. H2O
H2O = lajf
Voda nam daje življenje.
Mi ga jemljemo.
VSI.
Uničujemo.
GREH!
Za nas.
Brez vode = SMRT
ALELUJA.
H2O je potreben z`lo -
zate in zame
otroke in mame
može in in žene
rastlino, ki vene
žival, ki skrene
bolne in zdrave
neprave in prave
reveže in bogate
staroselce in kravate
Človek = lakomnež
Lakomnež = €
Žeja nepremagljiva
izda nas kriva!
Zaklad ALI voda?
Voda = zaklad
Voda = privat
Privat je OK, če ni mej!
VANESA UYEN KOŠTOMAJ
Pa da bi znala
Pa da bi znala, bi vam zapela
o lepem svetlečem snegu,
o zabavnih snežnih igrah
v hladnem decembru,
o domačem »bregu«.
Pa da bi znala, bi vam zapela
o tistem enem, enem dekletu,
ki skriva se v meni
in ne zna kontrolirati čustev
za nič, za nič na tem svetu.
V petek, 1. decembra 2023, se je na šoli odvijal dan dejavnosti na temo preventive. Dejavnosti v 1. VIO je učencem popestril tudi obisk Igorja Plohla, avtorja slikanic o levu Rogiju (Lev Rogi: sreča v nesreči, Lev Rogi najde srečo, Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah, Lev Rogi v Afriki in Lev Rogi premaguje ovire), v katerih je otrokom približal in odstiral lastno življenjsko izkušnjo z invalidnostjo, s katero se je moral spoprijeti po nesrečnem padcu pred leti. Skozi svoje pričevanje, ki ga je obogatil z branjem odlomkov iz slikanic in prikazom videoposnetkov lastnega spoprijemanja z ovirami v vsakdanjem življenju, je učencem sporočal, da kljub hudi nesreči, ki se ti lahko pripeti, nikoli ne smeš obupati. Največja sreča v nesreči pa je, če imaš ob sebi dobre prijatelje, ki ti takrat, ko ne gre, stojijo ob strani, ti pomagajo in včasih dobesedno potisnejo naprej. Vse slikanice Igorja Plohla (izšle so pri založbi Pivec), si lahko izposodite tudi v naši šolski knjižnici.
