V okviru projekta Erasmus+ Think Green! smo med 19. in 25. majem spoznavali in odkrivali lepote Poljske. Melanie, Tisa, ravnatelj Franc in učiteljica Staša smo se na pot podali v nedeljo. Prijateljev iz Zaragoze smo se razveselili že na varšavskem letališču. Portugalci, Romuni in gostitelji Poljaki so nas toplo sprejeli v Jabłonni. V ponedeljek so nam razkazali šolo – Zespół Szkół W Jabłonnie. Županja kraja nam je v nagovoru predstavila, kako skrbijo za čisto okolje. Po končani uri športne vzgoje, v kateri smo se vsi dodobra razmigali in sprostili, nas je povabila že na oko čudovita obložena miza lokalnih kulinaričnih dobrot (pierogi na tisoč in ene način, juha iz rdeče pese, da slaščic niti ne omenjamo!), ki so jih pripravili starši in zaposleni šole. Njami, slastno! Staro mestno jedro Lublina, mesta na sedmih gričih, smo raziskovali v torek. Monumentalna Bazilika Svetega Stanislava in Dominikanski samostan sta mogočna. Tlakovane ozke ulice, kjer lahko napišemo, pustimo in vzamemo pesem, nam jasno rišejo mejo geta med letoma 1941 in 1942. Veličastni grad – nekoč bivališče mnogih kraljev, danes dom umetnosti – Nacionalni muzej, slikovita in zgodovinsko neprecenljiva Kapela Svete trojice ter srednjeveški stolp Donjon s 107 stopnicami, ki nas je nagradil z razkošnim pogledom – bogata, pisana in burna zgodovina. V sredo smo se sprehodili po narodnem parku Poleski. Barje, jezera, brezovi in borovi gozdovi, tristo let stari hrast, trave, mahovi, labodi, žabe, kačji pastirji … Sveže, zeleno in mokro. Le komarji so bežali pred nami. Srnjad in jelenjad je bila žal zadržana in sramežljiva. Vožnja s kajaki po reki Tanew nas je v vročem četrtkovem dopoldnevu nežno hladila. Ob brežini so nas spremljale družine račk. Veselo so nas pozdravljali indigo modri kačji pastirji. Bicepsi in tricepsi so bili po dveh urah veslanja prijetno utrujeni, a ostali smo suhi in nasmejani. Popoldan smo sproščeno pohajkovali po barvitem Zamośću, renesančnemu biseru, ki je od leta 1992 na Unescovem seznamu svetovne dediščine . Glavni trg z armenskimi hišami in Mestno hišo je res osupljiv. V petek so uživali v tradicionalnih folklornih plesih, ki so jih mojstrsko izvedli učenke in učenci gostujoče šole. Barvita oblačila, skladnost gibov in razkošnost glasbe so nas prevzeli. Med orientacijskim pohodom po okolici Jabłonne smo razgibali še naše možgane, ko smo reševali rebuse, uganke in dešefrirali sporočila. In že je bila tu sobota. Dan slovesa. Dan zahval in hvaležnosti. Dan dobrih želja. Dan objemov. Dziękuję życie! Hvala življenje!
Končno smo dočakali dan, ko smo se odpravili na končni izlet v Ljubljano. Slastni sendviči, precej vode in drobni posladki so bili pripravljeni v nahrbtnikih. Mi, varno pripeti v udobnih avtobusnih sedežih, pa smo se veselili pustolovščine. Štajerska avtocesta nam je postregla z jutranjo konico, zato smo prepevali, preštevali rumena vozila in mahali v pozdrav.
Naš prihod v živalski vrt so naznanile zadržane koze, radovedni sajmiri in vljudni gvanaki, divji sorodniki lam in alpak. Šimpanzi so nam podali roko. Morski lev Kalle še ni bil napravljen za sprejem gostov. Menda mu je brivec še vedno urejal brke. Medvedki Čupa in Pombi se nista pustili motiti med jutranjim sprehodom. Trop volkov je skrbno varoval svoj teritorij. V toplih sončnih žarkih se je kopal ris. Svojega imena ni želel izdati. Čreda alpskih kozorogov se je razgibavala na kamnitah policah. Svoje čekane nam je ponosno razkazovala divja svinja. Širin, samica leoparda, je lenobno počivala. V svoji spalnici nas je sprejela azijska slonica Ganga. Najvišja kopenska žival, žirafa, pa nam je razkazala svoj park. Razburjenost po obisku kač smo ublažili na igralih, kjer smo se tudi okrepčali. Ura nas je že preganjala, zato smo se srčno zahvalili vsem gostiteljem za prijazen sprejem.
Na poti do Šolskega muzeja smo se sprehodili mimo parlamenta. Potem smo močno stresli noge in roke, dvakrat globoko vdihniti ter glasno izdihnili in … vzorno, tiho vstopili skozi težka hrastova vrata v neke druge čase, v prejšnja stoletja. Z vodičko in vodičem smo skozi nazorno, pregledno razstavo odkrivali razvoj slovenskega jezika in šolstva na Slovenskem. Ošvrknili smo vlogo in pomen Primoža Trubarja, habsburške cesarice Marije Terezije, škofa Antona Martina Slomška in številnih drugih. Z gospodično učiteljico si nismo upali zobati češenj. Vzravnano, z rokami na hrbtu smo tiho kot miške sedeli v neudobnih lesenih klopeh. Punce smo bile oblečene v temne obleke brez rokavov, fantje pa v preproste skromne telovnike. Še sreča, da smo imele spletene kite in čiste, pristrižene, urejene nohte. Pero, črnilo in lepopis so bili zalogaj. Osliček in koruza v kotu sta nas vseskozi opominjala na vljudnost, spoštljivost in strogi red. Da, pisalo se je leto 1930! Leto naših praprababic in prapradedov. Uhhh, napeto. Srečni smo, da so ti časi za nami in da obiskujemo sodobno, svobodno šolo tukaj in zdaj.
Na poti domov smo se posladkali še s krofi, s tistimi trojanskimi! Bogatejši za izkušnje, spomine in doživetja smo se v četrtek pozno popoldan vrnili v objeme svojih najdražjih. Lepo je biti mlad, biti mlad in poln nad!
Edita Župevc, Lea Potočnik, Anja Sorko in Staša Grilc
Na reviji pevskih zborov »Mladina poje 2024« smo se letos predstavili kar s tremi pevskimi zbori naše šole. Potekala je v prečudoviti dvorani Union v Mariboru in sicer v dveh delih – v mesecu marcu, ko so se predstavili otroški pevski zbori in v mesecu maju, ko so se predstavili mladinski pevski zbori. Zaradi številčnosti prijavljenih otroških zborov, so se ti predstavili v štirih dneh na kar petih koncertih. Naša šola se je predstavili z dvema otroškima pevskima zboroma. Z OPZ 1, v katerega so vključeni pevci 1. in 2. razredov, ter z OPZ 2, v katerega so vključeni učenci 3. in 4. razredov. Člani prvega otroškega zbora so se v tako veliki dvorani predstavili prvič. Zato je bila to zanje še posebej nepozabna izkušnja. Pričarali smo čudovit, otroško pristen nastop in oder zapustili s ponosnimi nasmeški. Pevci drugega otroškega zbora so na odru prikazali pravo čarovnijo in s pesmijo Burja, skladateljice Tadeje Vulc, poželi največji aplavz koncerta ter vzklike navdušene publike. V mesecu maju so se na istem predstavili še mladinski zbori. Tokrat se je v dvorani čutilo, da na oder stopajo večji, izkušenejši pevci in pevke, ki premorejo že večglasno petje, s katerim poslušalce popeljejo v druge dimenzije glasbe. Naš zbor se je na reviji predstavil prvič po “covid obdobju” in s svojim nastopom navdušil publiko. Ne samo, da so pevci ubrano odpeli vse tri skladbe, z vložki telesnih glasbil in drugih gibov so pričarali tudi zelo atraktiven vizualni nastop. Svoje misli obeh nastopov bi strnila tako: “Oba koncerta sta bila čudovita. Vsi zbori so pokazali maksimalno pevsko znanje, veliko mero potrpežljivosti, poslušnosti, organiziranosti, srčnosti in zavednosti, da na oder stopajo s svojimi sopevci od katerih so vzajemno odvisni. In ko vsi držijo skupaj ter se trudijo za skupen cilj je ves trud, ki so ga vlagali na pevskih vajah, poplačan z bučnim aplavzom in notranjim občutkom zmagoslavja.”
Posnetki nastopov so dosegljivi na naslednjih povezavah: – OPZ1 in OPZ2 – MPZ
V četrtek, 30. maja 2024, smo se petošolci odpravili na zaključno ekskurzijo v Prekmurje. Naša pot nas je vodila po ravninskem delu Panonske nižine do reke Mure in broda na njej. Nadaljevali smo pot v Veliko Polano, kjer smo si ogledali Deželo štorkelj. V Mali Polani so na domačiji Pomelaj iz koruznega ličja in iz drugih materialov izdelali prečudovite rože in verižice. Sprehodili smo se ob Bukovniškem jezeru in ob zaključku si še privoščili sladoled.
Ob lepem vremenu smo Prekmurje spoznali v vsej svoji lepoti.
Drugošolci smo se letos odpravili na zaključno ekskurzijo v Ljubljano. V Narodni galeriji smo z namigi škrata Gala odkrivali raznolike umetnine v galerijskih prostorih. Vodila nas je Galova zelena skrinja, v kateri so bili zbrani dragoceni nenavadni predmeti. Škrata Gala pa sicer nismo srečali, saj podnevi najraje spi. V parku Tivoli smo napolnili naše lačne trebuščke in se dodobra razmigali. Sprehodili smo se po našem čudovitem glavnem mestu in se ustavili na Prešernovem trgu, kjer smo občudovali okolico. Precej strma pot nas je vodila še do Ljubljanskega gradu. Tam smo s pomočjo namigov grajskega zmajčka Francija iskali zmajev zaklad in raziskovali grajsko zgodovino. Po sprehodu iz gradu smo uporabili še zadnji pripomoček v nahrbtnikih – dežnik!
