Dober teden smo že doma. Ob povratku nas je pričakala snežna idila, ki se je do danes že stopila,
spomini na obisk Zaragoze pa so tu. Še kako živi.
Naslednji dan so nam gostitelji razkazali Zaragozo. Od šole do osrednjega dela smo se sprehodili
mimo pomembnih zgradb, ki so nam jih predstavili učenci višjih razredov – gledališče, prizorišče
bikoborb, cerkev, modernejši deli, muzej naravoslovja – kulturni dan in utrip vsakdanjika, občutek
pripadnosti in domačnosti, dan nas je nagradil še s sončnimi žarki. Ob povratku v šolo so nas pogostili
z značilnimi jedmi, ki so jih pripravili učiteljice ter učenci in učenke s svojimi starši doma. Mmmm,
zares dobra zakuska, kaj zakuska – prava pojedina!
Počitek in nova akcija. Poln avtobus mladincev in mladink se je odpeljal proti Pirenejem, gorovju, ki
ločuje Iberski polotok od ostale celinske Evrope. Na poti smo se ustavili v tovarni proizvodnje vodika, najčistejše energije, kot nam je njihovo delo in zavzemanje za boljši jutri predstavil mlad znanstvenik
– živela zelena energija! V kraju Canfranc, ob vznožju gora, smo se navduševali nad veličastno
železniško postajo, ki je danes preurejena v modern hotel, železniška proga pa še vedno povezuje ta
gorski kraj z Zaragozo. Kraj nudi prenočišča smučarjem in smučarkam, ki se predvsem ob vikendih
predajajo zimskim užitkom na pobočjih Pirenejskih vrhov. Mesto Jaca, kar se po naše reče Haka in se
nahaja na križišču dveh pomembnih zgodnjesrednjeveških poti, je mesto, iz katerega se je razvila
Kraljevina Aragonija, del današnje Španije, kjer se nahaja tudi Zaragoza. Tod vodi pot El Camino, tu si
pohodniki naberejo moči za naprej, mi pa smo se sprehodili po utrjenih ulicah, napolnili želodčke in
se vrnili v objem zdaj že domače Zaragoze.
Zadnji dan smo, čeprav z dežniki, prestopili praga dveh monumentalnih spomenikov, bazilike Pilar in
najlepše cerkve v Zaragozi, La Seo (videti), ki je res nekaj posebnega. Šele pred nekaj leti so
prenovljeno ponudili na ogled obiskovalcem. Nismo smeli fotografirati, pa toplo priporočam, če se
boste kdaj mudili v aragonskem delu Španije.
Za konec čudovitega Erasmus+ druženja pa smo doživeli še čisto pravi snežni dan v Zaragozi, kjer se
to zgodi le vsakih pet let enkrat. Otroci so lovili snežinke na jezik, odrasli so se smehljali, mi pa smo si
domišljali, da je to pozdrav iz domovine.
Ostalo nam je slovo, podpisovanje majic, objemanje, obljube, da se še vidimo. Ker prijateljstva so
tisto, kar nam ostane za vedno. In nekaj foto spominov, v glavi ali v telefonih. Telefonih? Da se
pokličemo, ne da tiktokamo. Ker smo, da svet doživljamo. Z očmi, nosom, zanosom in željo po novih
spoznanjih, srečanjih. Misli zeleno, modro, rdeče, dehteče!
Hvala Lari, Lionelu, Branku in vsem novim prijateljem, da sem lahko delila to doživetje z vami. Z ramo
ob rami je svet Svet!
Zapisala: Vojka Miklavc
