Nadobudni mladi pesnici sta se spet
»mojstrsko« spopadli z verzi.
Med 66 osnovnošolskimi pesniki in pesnicami sta tudi učenki OŠ FLV Slivnica, Karolina Jovanović in Mia Praznik, tkali verze na letošnjo temo BREZ MEJ. Mladi pesnici sta si vzeli veliko časa za brušenje verzne gibkosti in izrazno-vsebinske natančnosti ter umetniške prepričljivosti.
Strokovna komisija je kljub finalistom izbrala še pesmi 10 pesnikov, ki so jo najbolj prepričale, med katerimi se je znašlo tudi ime naše učenke Mie Praznik.
Čeprav se nista uvrstili med finaliste, jima čestitam za neomajno vnemo, samosvojo poetično držo in za ohranjanje prefinjene slovenske besede.
Petra Trstenjak, mentorica
Karolina Jovanović
Tista pesem Brez meja je reka, brez meja je most. Brez meja je smreka, brez meja je kost. Brez meja je veter, ki piha mi v obraz, dviga odpadlo listje, me popelje v rodno vas. Glej, tam slap divja v globino, v neskončno strmino. Slišim znano petje … Hej, draga ptica, gozdna kraljica. V hiši tam v vasi glas moje matere prepeva. Čez mogočne gore še dolgo naj odmeva! To je tista pesem …! Pesem brez meja. Dan za dnem odpelje me tja, kjer košček raja je doma.
Moj svet je brez mej Moj svet ustvari zvok, nežen, pojoč in nagajiv kot puščica, ki jo požene lok. Moj svet ustvarijo knjige, prepletene z domišljijo, s skrito fantazijo. Brez mej! Moj svet ustvari sadje, sladke fige, banane, breskve! Brez mej! Moj svet ustvarjajo barve. Lepe in nežne in žive kot jutranja zarja. Moj svet ustvarja ljubezen – brezmejna! Mejna … Ej …
Skorajšnji konec Če svet ne bi imel mej ... Če svet bil bi brez mej ... Tam! Poglej, reka kot kopel peneča uničuje pred sabo drevesa speča. Stavbe zdaj tu zdaj tam, ljudje pa s prstom kažejo drugam. Kam kažejo? Lažejo. Vse je tako strahotno dolgo, tako zmedeno vijugasto, tako moreče ravno, tako utrujajoče neskončno. Končno. Pok. Vse je smrt prevzela. Pok. In konec. Konec? Ne. Še so srca brez meja, ki ljubijo drug drugega. So srca brez meja – odprta! Prijazna, skrbna in razumevajoča. Upajoča. Upati. Upati brez mej. Je čisto ok. Uf!
Mia Praznik
Tisoče stvari Zazrem se v nebo, zagledam tisoče stvari. Vse je sinje modro, ptice letajo, pojo. Zazrem se v zemljo, vidim tisoče stvari. Tu na milijone bitij živi, a nič podobno ne izgleda mi. Zazrem se v ljudi, gledam tisoče stvari. Čisto vsak je drugačen, lep in popačen. Neskončno je vse to. In naj ostane tako.
Brezmejnost domišljije Ko potopim se v knjigo, takrat ni poti nazaj. Takrat odmislim življenjski direndaj. Daj! Najprej ustavim se pri Janku in Metki in vsakemu dam dve petki. Nato se sprehodim do Sneguljčice in še naprej do Trnuljčice, Zlatolaski počešem lase grdemu račku obrišem solze … Že sem na čarobnem kraju, kot bi bila v raju. Raj! K Rdeči Kapici domov, z lovcem grem na lov, z volkom karte se igram, babice odmisliti ne znam. Znam! A kaj, ko kmalu mama v sobo pride in moja domišljija kar odide. Ko mama reče – »Čas je za spanje!« - se sliši samo moje godrnjanje. Sanje!
Brez mej Meje so vsepovsod. Kjerkoli sem, kamorkoli grem. A ne med čisto vsem! Brez mej se smej. Brez mej v oči glej. Brez mej rad imej, in tako naprej. In tako naprej …
