Imamo odlično prvo merjenje vmesnega časa! Prebudili smo se v sončno jutro in ob 9.00 so nas pričakala “rebrca” na smučišču. Odlično se znajdemo na snegu. Danes smo otroški trak pustili za seboj, nekateri smo se pobližje spoznali z vlečnico in sedežnico, drugi pa smo si celo drznili spustiti po Piskru. Popoldansko srčasto sleme nas je spomnilo na jutrišnje valentinovo in nam nekaterim pogrelo srce. Za konec dneva je bila glavna atrakcija, maškarada! Uživali smo, peli, plesali, se nasmejali in se najedli slastnih krofov. Ob izračunu prvega vmesnega časa, smo v prednosti in optimistično gledamo naprej ter se veselimo novih izzivov!
V ponedeljek, 5. 2. 2024, smo bili drugošolci na sankanju, na Treh kraljih. Kljub zeleni zimski idili je bilo snega za nas ravno še dovolj. Vsaka vožnja je bila zelo zabavna, še posebej, če vmes na saneh menjaš potnike in potem se smejiš do ušes. Kolikokrat smo na hrib vlekli sani, nismo šteli, tako zelo fajn je bilo!
Šestošolci smo danes pričeli s smučarsko šolo v naravi na Pohorju, ki bo trajala do petka. Zjutraj smo se namestili po luksuznih apartmajih Bolfenk in se nato z avtobusom odpeljali do smučišča Areh, kjer smo VSI uspešno naredili prve zavoje po snežnih strminah. Kljub visokim temperaturam smo bili zadovoljni s pogoji na smučišču in uživali v sončnem dnevu.
Popoldan smo preživeli ustvarjalno z izdelovanjem pustnih mask, ki nam bodo popestrile jutrišnji pustni torek. Dan smo zaključili z obilno večerjo.
»Ko je rekel, da naroda ni, so se smejali; ko je rekel, da kulture ni, so kimali; oj, in kimali so na tak lenoben način, kakor da hvalijo starodavno resnico … Na srce mi je kanilo kakor solza. Zmerom več ljudi je na svetu, ki vedo, da je nekje med drugimi narodi tudi slovenski narod. Nekateri učenjaki nas že razlikujejo od Hrvatov in Slovakov; celo neki Francoz nas je že razodel. Polagoma, toda neprenehoma se širi spoznanje, da smo.«
Ivan Cankar: Bela krizantema
V torek, 6. 2. 2024, je v Vegec-u v čast kulturnega praznika pod okriljem Društva upokojencev Slivnica potekala prireditev. V enournem programu so se kulturni ljubiteljski zanesenjaki poklonili Francetu Prešernu, učenci naše šole pa so jim pričarali ščepec časa, v katerem je živel Prešeren. V kratkem prizoru sta Prešeren (Tin Praznik) in Julija (Ema Kline) odigrala lik svobodomiselnega pesnika in ubogljive hčerke, ki je klonila pod težo materinih očitkov zaradi objave Sonetnega venca v tedanjem Ilirskem listu.
Vokalna skupina Vivace (Nika Lah, Mia Praznik, Karolina Jovanović, Aina Meglič in Karina Jakolič) pa je njihov program obogatila še z dvema pesmima (Prešernov dan in Ena ptička priletela).
Vpetost mladih v kulturni program zanika tezo iz Cankarjevih časov, da ni slovenskega naroda in slovenske kulture, in hkrati dokazuje, da se za njuno prihodnost ni treba bati.
Dober teden smo že doma. Ob povratku nas je pričakala snežna idila, ki se je do danes že stopila, spomini na obisk Zaragoze pa so tu. Še kako živi.
Naslednji dan so nam gostitelji razkazali Zaragozo. Od šole do osrednjega dela smo se sprehodili mimo pomembnih zgradb, ki so nam jih predstavili učenci višjih razredov – gledališče, prizorišče bikoborb, cerkev, modernejši deli, muzej naravoslovja – kulturni dan in utrip vsakdanjika, občutek pripadnosti in domačnosti, dan nas je nagradil še s sončnimi žarki. Ob povratku v šolo so nas pogostili z značilnimi jedmi, ki so jih pripravili učiteljice ter učenci in učenke s svojimi starši doma. Mmmm, zares dobra zakuska, kaj zakuska – prava pojedina!
Počitek in nova akcija. Poln avtobus mladincev in mladink se je odpeljal proti Pirenejem, gorovju, ki ločuje Iberski polotok od ostale celinske Evrope. Na poti smo se ustavili v tovarni proizvodnje vodika, najčistejše energije, kot nam je njihovo delo in zavzemanje za boljši jutri predstavil mlad znanstvenik – živela zelena energija! V kraju Canfranc, ob vznožju gora, smo se navduševali nad veličastno železniško postajo, ki je danes preurejena v modern hotel, železniška proga pa še vedno povezuje ta gorski kraj z Zaragozo. Kraj nudi prenočišča smučarjem in smučarkam, ki se predvsem ob vikendih predajajo zimskim užitkom na pobočjih Pirenejskih vrhov. Mesto Jaca, kar se po naše reče Haka in se nahaja na križišču dveh pomembnih zgodnjesrednjeveških poti, je mesto, iz katerega se je razvila Kraljevina Aragonija, del današnje Španije, kjer se nahaja tudi Zaragoza. Tod vodi pot El Camino, tu si pohodniki naberejo moči za naprej, mi pa smo se sprehodili po utrjenih ulicah, napolnili želodčke in se vrnili v objem zdaj že domače Zaragoze.
Zadnji dan smo, čeprav z dežniki, prestopili praga dveh monumentalnih spomenikov, bazilike Pilar in najlepše cerkve v Zaragozi, La Seo (videti), ki je res nekaj posebnega. Šele pred nekaj leti so prenovljeno ponudili na ogled obiskovalcem. Nismo smeli fotografirati, pa toplo priporočam, če se boste kdaj mudili v aragonskem delu Španije.
Za konec čudovitega Erasmus+ druženja pa smo doživeli še čisto pravi snežni dan v Zaragozi, kjer se to zgodi le vsakih pet let enkrat. Otroci so lovili snežinke na jezik, odrasli so se smehljali, mi pa smo si domišljali, da je to pozdrav iz domovine.
Ostalo nam je slovo, podpisovanje majic, objemanje, obljube, da se še vidimo. Ker prijateljstva so tisto, kar nam ostane za vedno. In nekaj foto spominov, v glavi ali v telefonih. Telefonih? Da se pokličemo, ne da tiktokamo. Ker smo, da svet doživljamo. Z očmi, nosom, zanosom in željo po novih spoznanjih, srečanjih. Misli zeleno, modro, rdeče, dehteče!
Hvala Lari, Lionelu, Branku in vsem novim prijateljem, da sem lahko delila to doživetje z vami. Z ramo ob rami je svet Svet!
